web analytics

Nova »podpasma« Slovencev – brezjajčniki

49Ko sem lani novembra v 40. številki revije objavil intervju z enim največjih vinskih poznavalcev na tem planetu – z angleškim gentlemanom Stevenom Spurrierjem, me je tekom najinega pogovora zelo presenetilo dejstvo, da možakar za rubriko Spurrier’s Choice (Spurrierjev izbor – gre za štiri do pet vin, ki jo vsak mesec piše za revijo Decanter), kupuje vina po raznih trgovinah in vinotekah za svoj denar. Se pravi – ne dela tako kot njegovi kolegi ocenjevalci povsod po svetu, ki vzorce dobivajo od uvoznikov in distributerjev (tako deluje tudi naša rubrika Vinski svetovalec), pač pa si jih kupi sam in o njih napiše nekaj zanimivih besed – predvsem pa izpostavi dejstva, zakaj naj bi neki povprečni ljubitelj vina tisto steklenico kupil. Najbolj pošteno in transparentno, kolikor je to sploh mogoče. Gospod je velik gentleman in bo tudi za ne tako dobra vina našel pozitivne in spodbudne besede. Je pa res, da je ocena na koncu tista najbolj merodajna. Ko sem ga vprašal, zakaj je tako vljuden, mi je odgovoril zelo preprosto: „Tako sem bil vzgojen in gibljem se v družbi takšnih ljudi. Nikoli nismo grobi ali neolikani. Vedeti moramo, da nam v kozarce gleda ves planet in našim mnenjem zaupajo milijoni. To je moj slog in trudim se, da nikogar ne bi prizadel.“ Tako Steven, ki mesečno poskusi na raznih degustacijah in ocenjevanjih okoli 1000 vinskih vzorcev z vsega sveta (jaz se tej številki približam ob celoletnem delu).

Lahko pa tudi rečem, da se tekom mojih komunikacij z njim ali veliko večino drugih tujcev stvari domenimo hitro. Brez okolišenja, brez izgovorov ali izmikanj. Če je neki projekt izvedljiv, ga naredimo. Če zaradi teh ali onih okoliščin ne gre, je stvar zelo hitro jasno argumentirana, zakaj takrat pač ne gre, zakaj sploh ne gre, ali pa bo morda izvedljiva enkrat v prihodnosti, ko bodo za to izpolnjeni določeni pogoji. Vse je čisto in jasno in zato tudi v primeru negativnih odgovorov ni hude krvi ali užaljenosti.

 

Ker moram pri snovanju Dolce Vite kontaktirati z mnogimi ljudmi tudi na področju marketinških dejavnosti, se mi tekom zadnjih nekaj let vedno bolj pogosto dogajajo precej „zoprne“ stvari. In ko se pogovarjam s prijatelji iz drugačnih poslov kot je moj, skupaj ugotavljamo, da je deželico preplavila epidemija neodzivnosti. Za kaj gre? Jasnih in časovno odzivnih odgovorov na kakršne koli predloge skorajda ni več. Primer – kolega je naredil projekt, za katerega je porabil množico sredstev in na stotine ur sedenja pred računalnikom, da bi ga ponudil eni od naših televizij. Razen pri največji komercialni televiziji je dobil jasen in glasen odgovor, da je oddaja sicer v redu, vendar trenutno ni v programskem konceptu. Fer. Na nacionalki je ugotovil, da je oddaja takšne sorte, da ne sodi v sklop nobenega od množice uredništev (kulturno, kmetijsko, izobraževalno, zabavno …). In ker je ne morejo definirati, se pač ne more dogovoriti s pravo osebo, ker je v bistvu ni. Pri drugih dveh manjših komercialnih televizijah pa sploh ni dobil nobenega odgovora. Niti na telefon niti na SMS sporočila in tudi ne na maile, ki jih je pošiljal. Nič. In kar je najbolj zanimivo – možakar sploh še ni podal cene za svoj projekt, da bi se morda določeni ljudje ustrašili (pre)velikega stroška. Da ne govorim o dejstvu, da jim je poslal že narejeno testno oddajo, kar drugi verjetno ne počnejo!

Podobno se dogaja meni in množici drugih. Ne glede na določena dokaj dobra osebna znanstva ljudje postanejo kronično nedosegljivi. So na dopustih, sestankih, so izjemno zasedeni ali pa pospešeno delajo na nujnih in življenjsko pomembnih projektih. Lahko izpostavim tudi primer malega podjetja, kjer se „upravni odbor“ podjetja ni utegnil sestati že več kot dva meseca! So pač trije ljudje tako presneto zasedeni. Ko sem za sodelovanje kontaktiral znanca, ki je direktor ene največjih zavarovalnic pri nas, se je izgubil v vesolju. In ko sva se srečala v nekem lokalu, mu je postalo nerodno in iz njega je bruhnilo: «Nismo mogli sodelovati, ker nimamo denarja!« Stoično sem mu odgovoril, da bi to lahko povedal takoj in meni ne bi bilo treba »težiti« toliko časa.

Podobno in še hujše je, ko skušamo določene ljudi pobarati o plačilih. Tisti, ki je storitev naročil, izgine s površine našega planeta. Ko vzpostavimo stik z računovodstvom določenega podjetja, izvemo, da mora dati zeleno luč za plačilo računa, ki je zapadel pred pol leta, tista oseba, ki jo že mesece neuspešno preganjamo.

Pri Dolce Viti smo sicer prav zaradi tega prenehali sodelovati s takšnimi in podobnimi „poslovnimi partnerji“, množica drugih pa se še vedno bori v tem vrtincu. In večkrat rečem (predvsem kakšnim nedolžnim tajnicam), da rabim samo odgovor, DA ali NE oziroma, da me lahko vsaj nekam pošljejo! Da bom vsaj vedel, pri čem sem. Pa tudi tega ne dobim! Od vsega ima dobiček samo Telekom, vsi vpleteni pa izgubljamo dragocenosti – čas, energijo in pozitivne predstave o ljudeh. Glavni razlogi za takšno neodzivnost pa tičijo v karakterjih ljudi, ki ne upajo povedati resnice v slogu – ni denarja, imamo težave, se trudimo, ta trenutek ne moremo in tako naprej. Ker pa nimajo jajc, navdihujejo ljudi s slabo energijo, ki jo ti spet trosijo naprej in krog negativnosti je sklenjen. In vse, kar jim manjka so karakterne lastnosti – iskrenost in pogum. Ker pa je videti, da velik del našega gospodarstva in politike obvladujejo takšni brezjajčniki, se še dolgo časa ne bo nič izboljšalo.

 

Brez komentarjev.

Odgovori