web analytics

Vrhunski bedaki!

 

Med vsemi cirkusi, katerim smo priče, nas mediji vztrajno zasipajo z nepomembnimi novicami v slogu – koliko je ta preveč zaslužil, kdo je premalo plačan in zakaj se je onemu posrečilo priti na mesto, kjer spet protežira svoje prijateljčke in kljub pomanjkanju še vedno vlečejo cekine, ki jih menda ne bi smeli. Javnost ob takšnih novicah seveda nori. To je pač socialni agregat – ventil, ki dobro deluje na kratke proge. Ljudje se na hitro razburijo in za hip je morda malce boljše.

50:51Ampak glavne zgodbe gredo tiho mimo nas. V takšnih primerih se vedno sprašujem, ali so moji kolegi novinarji res tako padli, da ne znajo videti velikih tovorov nepravilnosti, ki se vsak dan zelo očitno vozijo mimo nas ali pa so (če verjamemo neskončnemu številu Teorij zarote) zares na plačilnem seznamu določenih „stricev iz ozadja“, prostozidarjev, sionističnih združb ali morda celo kuščarjev, ki naj bi temu planetu vladali. No, jaz teh slednjih nisem še videl …

Pa poglejmo eno naših največjih državnih podjetij – DARS. Po dobrih petintridesetih letih (od 1972 do 2009) s(m)o nekako dokončali križev pot, imenovan slovenski cestni križ. Prebivalci deželice so si postali bližji kot kdaj koli prej. Navdušenje je bilo popolno, tisti s hitrimi avtomobili so hitro ugotovili, koliko rabijo do Portoroža do Murske Sobote in tako naprej.

Ampak veselje je trajalo le malo časa. Po predvsem najdražjih odsekih (pretežno na štajerskem delu avtoceste) so se po dobrem letu začeli dogajati zastoji zaradi servisnih in obnovitvenih del. Cene izgradnje teh odsekov bile po trikrat višje kot v predračunih! Uradne izjave DARS-a so nežno pojasnjevale, da so dela – popravila zaradi utrujenosti materialov, zaradi nenavadnih poškodb na cestišču, zaradi jačanja varnosti na cestišču … Ampak – ali niste teh cest zgradili pred dobrim letom dni? Pravzaprav so te prometnice med Ljubljano in Mariborom popolnoma pretočne le največ tri mesece na leto! Še osnovnošolec bi lahko sklepal, da je bilo z osnovnim delom in njegovo izvedbo nekaj hudo narobe! Ne glede na astronomske stroške (cena 11 milijonov evrov za kilometer je najvišja na svetu) je na dlani, da je bilo vse to zgrajeno zelo šlampasto, s poceni materiali, s površnim delom in je šlo skozi vse kontrole le zato, ker so določeni ljudje znali ob pravem trenutku zamižati na obe očesi. Jasno – cekini so končali v žepih ekip, ki so si na ta račun nakupili vile, vrhunski vozni park, vikende in milijone spravili v davčnih oazah. Vsi so delovali povezano in še vedno služijo, kajti dela na teh odsekih še venomer neutrudno potekajo. Ceste, plačane kot prva ekskluzivna roba, pa so bile iz tretje lige.

Potem izvemo, da si želijo upravniki te družbe brez sramu izplačati nagrade v vrednosti nekaj sto tisoč evrov. Za kaj že? Zato, da so sicer uradne številke prikazale dobiček, ki je višji zaradi višjih cestnin za tovornjake, nihče pa ne govori o kreditih, ki jih ima ta družba in bodo odplačani čez 32 let. To je precej podobno zgodbi z začetka obdobja poka velikega nepremičninskega balona v ZDA, ko si je uprava banke Lehman Brothers dan pred stečajem dala izplačati 130 milijonov dolarjev nagrad, potem so šli pa v rit. Razlika je v dveh stvareh – vsote so bile v Ameriki višje in ameriška vlada te banke ni reševala, medtem ko slovenska vlada DARS rešuje – vedno.

In za konec – še višek požrešnosti te institucije. Ni dovolj, da vsako poletje tujce skubijo za vinjete, da lahko čakajo v kolonah zaradi obnovitvenih del. Zdaj so usodni nož zabili tudi obmorskemu turizmu. Načrt obmorskih občin je bil, da bi po odprtju legendarnega tunela Markovec na stari cesti uredili tako imenovano slovensko riviero. Pametni in drzni obalni »občinarji« so naredili odličen projekt, ki ga niso uokvirili s sredstvi, ki so na razpolago, ampak so pustili domišljiji prosto pot. Smelost in sposobnost množice vrhunskih projektantov je privedla do enega najboljših projektov, ki smo ga sploh kdaj srečali (lahko si ga ogledate na: www.youtube.com/watch?v=bQdjwzb9Wvg). Za takšne zamisli bi brez težav dobili denar mednarodnih investitorjev in morda celo prodali koncesijo (kot so Hrvati naredili za svoje avtoceste). Slovenija bi se s tako atraktivno urejeno obalo vsaj za trenutek in še dlje kosala z vrhunskimi svetovnimi turističnimi destinacijami.

Ampak s tem ne bo nič. Žal. DARS se je namreč v skladu z dogovorjeno odločitvijo ministrstva za infrastrukturo odločil, da najdaljše slovenske plaže in riviere ne bo. To pa zato, ker bodo ob vstopu v predor vozilom zaračunavali prehod oziroma bo ta dovoljen samo imetnikom vinjet. Ker pa bodo s tem onemogočili prehod lokalnim voznikom, mora po zakonu obstajati alternativna cesta za njih. Zato bodo morali staro (sedanjo) cesto pustiti delovati. Tako se bomo zaradi pohlepnosti naše družbe za avtoceste odpovedali vrhunskemu turizmu, tisočerim delovnim mestom in lepoti obmorske atrakcije, ki bi za slovenski turizem lahko naredila veliko. Bomo pač imeli dve cesti in tisti, ki bodo šli skozi predor, bodo tako ali tako čakali ob vstopu vanj in plačevali cestnino, po tem pa se bodo tako ali tako spet gnetli na enem pasu, da bodo lahko šli lahko do meje s Hrvaško. Le kateri tuji turist nas ne bi poslal v rit?!

In najbolj pomembno – razen ene novice v Delu te grozljivke ni priobčil niti en slovenski medij. Razen Dolce Vite, ki se po navadi ukvarja z lepimi stvarmi v življenju….

Brez komentarjev.

Odgovori