web analytics

Znani neznanci

 

DV_FEB_2015_600

Nekako razumem, da so tisti, ki so po 2. svetovni vojni vedeli za vse povojne poboje, dolgo molčali in jih je bilo strah. Po drugi strani pa so prav pričevanja preživelih teh masakrov in odkritja prvih grobišč dvignila podalpski narodek in ga odpeljala k osamosvojitvi. Težje pa razumem obnašanje ljudi v dobrih dvajsetih letih samostojnosti, ki se še vedno nekoga bojijo in komajda skozi stisnjene zobe izdavijo, da so že dolga leta vedeli za to in ono grobišče, za ta in oni zločin. Ali res ostanki nekdanjega sistema tako aktivno delujejo, da preprosti ljudje od groze dobivajo drisko? O tem iskreno dvomim, vendar je zaključek tega mojega modrovanja ta, da je Slovenčke zelo lahko prestrašiti. Da bo kdo kaj zinil o tistih, ki so se s tem početjem po vojni ukvarjali, seveda niti besedice. Verjetno so rdeči eksekutorji po vojni nekaj njihovih sovaščanov vzorčno kam odpeljali in seme strahu je bilo zasejano in tekom let strahotno napihnjeno. Z molkom so ščitili ljudi, ki so jim morda to povrnili s kakšno uslugico.

In prav to neomenjanje določenih krivcev je ena od poglavitnih slovenskih uteži. Poglejmo samo nedavne bančne nepravilnosti. Skoraj vsi so „na lepe oči“ posojali ogromne zneske tistim, za katere so vedeli, da denarja ne bodo nikoli vrnili. In prav zaradi tega smo tam, kjer smo. Imen tistih bančnikov, ki so to zakuhali, verjetno nikoli ne bomo izvedeli, imen posojilojemalcev pa tudi ne. Narod sicer v svojih luknjah golči in renči, imen in kazni pa ni. Nekateri temu pravijo, da to počne udbomafija (kaj je že to?), jaz pa pravim, da je to izkoriščanje pohlevnosti Slovencev, ki sicer malce kolnemo, kaj več pa si ne upamo narediti. In tisti, ki pozna to značilnost naroda, brez težav zmaguje. Očitno pa je zelo priljubljeno nekoga ščititi, kajti tisti ti morda kdaj molčanje povrne s kakšno uslugo.

Ne verjamete? No, pa gremo v zelo bližnjo preteklost, le nekaj mesecev staro. Verjetno vsi veste, da so naše sanitarne inšpekcije odkrile množico pekarn in gostiln, ki ne delujejo po pravilih in naj bi posledično zastrupljale narod. Omniprezentna in za vsako vlado pripravna vodja inšpektorjev Vida Čadonič Špelič se je v intervjuju modro izmuznila vprašanju, kdaj bomo poimensko izvedeli, kdo so obdolženci. No, po treh mesecih spraševanja, so pred tednom dni končno objavili seznam inkiminiranih oštarij. In le zakaj je to trajalo toliko časa? Verjetno so se v zaodrju bile hude bitke v stilu: “Da se ne bi kdo preveč razburil.“ In so se – najbolj tisti, ki bi morali biti tiho in takšno akcijo vsaj moralno podpreti – gostinci, oz. njihovi predstavniki na Obrtni zbornici. Pritožujejo se, da objave krivcev mažejo vse, tudi nedolžne. Pa kaj bi radi – da ste osumljeni vsi – ali zgolj tisti, ki res niso delali prav? Naj sem zmenijo – ali naj bodo sploh čisto tiho in to v svojih vrstah športno uredijo ali pa naj vse objavijo in krivce tudi!

Da smo si na jasnem – tako jaz osebno kot vsa redakcija te revije absolutno NE podpiramo verjetno najbolj striktnih inšpekcijskih zakonov v Evropi, ki jih te službe izvajajo in trpinčijo gostince. „Tole bi pri nas takoj zaprli,“ je prvi stavek, ki ga izreče slovenski chef, ko gostuje v kaki z Michelinovimi zvezdicami ovenčani restavraciji v tujini. Saj veste, tudi tukaj smo bolj papeški od papeža.

In ne nazadnje – ne vem, če vam je poznana akcija zavoda za turizem Ljubljana z imenom Ljubljanska kakovost. Že vrsto let ta zavod velikodušno plačuje izdatna sredstva za bienalno ocenjevanje gostiln iz Ljubljane in okolice in rezultate morda vidite v obliki plaket na šankih nekaterih nagrajencev, v tiskani verziji v informativnih uradih Turizma Ljubljana in na spletni strani zavoda. S predpogojem, če sploh veste za to akcijo, ki vsaki dve leti ljubljanski turistični proračun stane okrog 20.000 €! To že ves časa obstoja akcije (traja menda že 14 let), ki jo je zasnovala profesorica na Turistici dr. Maja Uran Maravić, za Turizem Ljubljana izvaja podjetje Prospero, d. o. o., ki je (glej ga, zlomka) v lasti njenega očeta. Zanimivo naključje, kajne? In seveda, profesorica je menda velika poznavalka kulinarike in vsega sveta okrog hotelov in restavracij. Z vsem spoštovanjem – toda ali je morda kdo od vas že slišal zanjo ali morda prebral kakšno njeno kulinarično oceno? No, ker gospa seveda ne more sama oceniti vseh gostiln (letos jih je bilo menda pod lupo „ocenjevalcev“ 78 iz Ljubljane in 27 iz okolice), organizira degustacijske skupine, ki jih vodijo „izkušeni poznavalci“. Opravičujem se mojemu neznanju, vendar ne poznam nikogar, ki bi v tej akciji sodeloval. Še več, tudi moji kolegi novinarji in poznavalci kulinarike ne poznajo nikogar. Ko sem na Turizem Ljubljana poslal kar nekaj mailov z vprašanjem, kdo so bili ocenjevalci (kar precej ocen je, milo rečeno, spornih), neposrednega odgovora nisem dobil. Zadovoljiti so me hoteli s stavkom (citiram): „Med ocenjevalci so hotelirji, turistični delavci, gostinci (zunaj regije), člani zbornic, profesorji gostinstva, tržniki, ekonomisti, prehrambni tehnologi, arhitekti, strokovnjaki s področja kakovosti, IKT in kulturne dediščine.“ Uf … selekcija selekcije, ki je očitno tako anonimna, da nikogar nihče od slovenskih »foodijev« ne pozna. Res, dosežek! No morda pa morajo to delovanje držati v tajnosti, kajti menda poleg zastonj kosila dobijo za svoje „delo“ še honorar!

Treba je vedeti, da projekt zdaj že drugič ni šel na razpis, saj je bila vsota malenkostno pod 20.000 €, za kar razpis ni potreben. Prej je bila vsota višja in je bila predmet razpisa, pa je udeležence v tej igri pred petimi leti zmotil prišlek, ki je sicer imel najboljšo ceno in reference, pa je padel zaradi malenkostne napake pri razpisu samem. Od takrat naprej so spremenili pravila in ceno postavili pod 20.000 €, da profesorica brez težav dobi projekt v izvedbo.

In še – lani je taisti turistični zavod svojim promocijskim knjižicam/spletu dodal tudi izdelek z naslovom Ocenjevanje trgovin v ožjem mestnem središču, kjer so strogi ocenjevalci kritično prečesali 370 trgovin in 8 blagovnic. Del ocenjevanja je bil tudi nakup in odgovora na vprašanje, kdo je potem dobil kupljene stvari, tudi nisem dobil. Ocenjevalce (seveda anonimne, toda verjetno s honorarji nagrajene) je vodila (menda priznana gospa) Marjeta Elizabeta Gregorčič Pertichino in je za projekt dobila 16.000 €. Razne komisije so svoje mukotrpno delo v obliki nakupovanja pošteno opravile in po treh (!) obiskih vsake trgovine so jih 180 izločili. Ker o gospe na spletu nisem našel nič, sem aktiviral štiri najboljše slovenske družbeno-modno-oblikovalske kronistke, ki so prvič slišale zanjo. No, menda pa obstaja. Čisto zares.

In na koncu še vedno sprašujem – verjetno najbolj sam sebe –, zakaj ne morem priti do teh imen? Še malo, pa bom zadovoljen z enim odgovorom pristašev teorije zarote: “Udbomafija! Prostozidarji! Rosenkranci! Judje! ISIS!“ Ampak res – ali pri nas vsi ščitijo vse in je ta prepletenost že tako noro prepletena, da tega vozla ne more razvozlati nihče več?!

Tomaž Sršen, odgovorni urednik

P.S.: Samo poglejte vsepovsod prisotne teorije zarote, ki pri nas kar cvetijo.

Tags:

Brez komentarjev.

Odgovori