web analytics

Mi smo najboljši!

DV 56Do tega naslova in posledičnega razmišljanja sta me tokrat potegnila dva dogodka. Prvi je bil spet vezan na družabno omrežje Facebook in na komentarje moje fotografije ob verjetno najboljših pršutih na svetu, španskih iberico na barcelonski tržnici. Fotografija je nastala (kot skoraj vse na Facebooku) bolj za šalo kot zares, nekateri od komentarjev pa so bili hudičevo resni. Znanka, ki že več let živi na Nizozemskem, je zadevo hvalevredno všečkala in to na pot pospremila s komentarjem, da jih čez naše, kraške ob kozarčku terana ni, in da smo tukaj najboljši – na svetu. Čez čas se ji je pri tem mnenju pridružil kuhar – se pravi profesionalec, ki je izjavil, da mu španski pač niso všeč.

Okej – tukaj imamo drugačno konotacijo, ki govori iz izkušnje. Biti ne-všeč je nekaj drugega kot nekaj proglašati za najboljše. Je stvar okusa in o okusih naj ne bi razpravljali; še posebej, če to izjavi neki profesionalec.

Po drugi strani pa za vsem stoji „frdamana“ stroka, ki temelji na še bolj „frdamanih dejstvih“. Pršutov oziroma podobnih suhomesnatih sušenih svinjskih zadnjih nog je na svetu mnogo in prav vsak ima svoje posebnosti, pluse in minuse. Ko je napredna civilizacija ugotovila škodljivost sladkorja in soli, so presoljene mesnine sicer malce padle iz trenda, a hudega jim ni. Ljudje so se navadili na določene okuse in prav nič jih ne zanima, kako bodo soli vplivale na njihove organizme. Tudi prav – vsak je svojega trupelca lastnik ter z njim teoretično in praktično počne, kar hoče!

Soljenje in sušenje mesa sta prastara načina ohranjanja določenih jestvin in to ljudje počnemo še danes. Nekatera na ta način ohranjena živila so še vedno velike poslastice, ki jih na veliko kupujemo in uživamo v njih.

Ampak tokratni „haklc“ oziroma „catch“ je drugje. Brez podlage in primerjave trditi, da je nekaj najboljše, je zelo ljubiteljsko, je samo čustveno in nezrelo. Tako kot v našem primerjanju izjav laika in profesionalca na začetku besedila. Ko sem znanko pobaral, ali je morda poskusila še kakšen drugi pršut (dalmatinski, istrski, črnogorski, italijanski, španski in še kakšen verjetno obstaja), odgovora ni bilo. Bilo je le: „Najboljši je kraški, na roko narezan v kleti ob kozarcu terana!“ Osebna izkušnja je bila tako močna, da punca pač verjetno nikoli ne bo poskusila kaj drugega. Tudi v redu.

Kakšen dan pozneje je na naši komercialni televiziji potekala debata o tem, ali Slovenija lahko (ob pomoči zadolžene države) kaj naredi za promocijo naše kulinarike, saj smo menda v svetovnem vrhu. Vedno več ljudi svoja popotovanja namreč veže na lokacije, kjer bodo dobro jedli in pili dobra vina. Tvorci oddaje so izpostavili dve restavraciji (JB in Zemono), ki sta res odlični in v studio povabili Ano Roš, ki je edina hrabro in konkretno povedala, kako je s tem, medtem ko so drugi sogovorniki nekaj pletli v slogu „mačke okrog vrele kaše“. Del pogovora se je sukal okrog Michelinovih zvezdic in o grozni krivici, zakaj naših mojstrov niso ovenčali s temi odličji.

Povprečen Slovenec sploh ne ve, kaj je to. Ne ve, da so Michelinove knjige vodiči z nekaj tisočimi restavracijami vseh nivojev neke države, od katerih je le približno vsaka stota ovenčana z zvezdico. In kot sem zapisal v lanski novembrski številki naše revije – realnih šans, da bi kdo delal Michelinov vodič za Slovenijo, NI. Morda bo kdaj izšlo nekaj podobnega za ozemlje nekdanje Avstro-Ogrske ali pa znata Janez Bratovž in Igor Jagodic zvezdico dobiti v okviru publikacije, ki bi zajemala prestolnice centralne Evrope, več pa ne bo. Sicer pa lahko vsi mi, ki pišemo o kulinariki, vsako leto napišemo mnogo bajtov podobnih vsebin, ampak vedno se bo našel površen in nadobudni novinar, ki bo spet iz gat vlekel Michelinove zvezdice in tragedijo, zakaj jih naši, svetovno priznani mojstri nimajo.

Še bolj zanimivo kot neproduktivno izmikanje vladnih predstavnikov in slovečih etnologov je bilo branje „tvitov“ v obliki podnapisov. Nekateri so modro ugotovili, da bi morali nekateri državni uradniki, ki svoje stolčke grejejo že desetletja in so izgubili stik z realnostjo, že davno zapustiti prizorišče, večina njih pa je spet – brez primerjave – trdila, da imamo odlične gostilne, ki so v svetovnem vrhu. Še bolj nazorni so bili tisti, ki so trdili, da so naše jedi najboljše. In grem stavit, da jih 99 % teh, ki so te „čivke“ spuščali v eter, nikoli ni jedlo v kakšni spodobni gostilni ali restavraciji v tujini; če izvzamemo kakšne turistično orientirane obedovalnice, kjer gostom pač niso postregli z govejo juho, svinjsko pečenko in praženim krompirjem. Dejstvo je, da realnih primerjav nismo zmožni. Po vsem, kar se dogaja, pa upravičeno lahko zaključim, da je naša publika zelo nekritična in na prestol pač postavlja tisto, kar lahko okusi doma in je teh okusov navajena od mladosti. Da ne bo skrbi in jeze – to se dogaja tudi drugje, in ko patriotizem vzame svoj zamah, smo spet najboljši. A le pri sebi doma. Toda stvari se spreminjajo, čeprav počasi. Svetovljani s samo malce debelejšimi denarnicami hodijo po svetu in odkrivajo kulinarične bisere, med katere sodimo tudi mi. In to hvaležno cenijo in se zanimajo za to. Za zdaj imamo pri nas kakšnih trideset restavracij in gostiln tega tipa in to število rase. Vedno več je kuharjev in vinarjev, ki si strokovnost nabirajo v tujini in skušajo s temi znanji prosvetliti zadrgnjeno matico, ki še vedno na vse to gleda z velikim nezaupanjem in s pogojnim stavkom v grlu, ki se glasi: „Naše je najboljše“. Primerjal pa ni nihče.

Brez komentarjev.

Odgovori