web analytics

Pa ga dajmo, če je zastonj!

DV_jun_600

 

Dejstvo: Slovenija je tradicionalna vinska dežela. Ob mojih popotovanjih po svetovnih vinskih deželah sem vedno deležen vprašanja, če sploh imamo vina. Vsi so zelo presenečeni, ko jim postrežem nekaj številk in posebej obmolknejo ob dejstvu, da so trte pri nas (v Slovenskih goricah) bile že pred prihodom Rimljanov, ki so trte zanesli povsod drugam po Evropi.

Presenečeni so tudi nad dejstvom, da imamo porabe vina na prebivalca okrog 40 litrov, kar je v vrhu Evrope sploh.

Pa kljub temu ni vino tisto, ki bi morilo po naših cestah – to so žganja in podobni zvarki. Že dolgo časa poslušamo in se trudimo dokazati, da je pitje vina neke vrste kultura, kar v primeru dobro izdelanih in izpeljanih degustacij tudi je. Da ne govorimo o nadgradnjah – spajanju hrane in vina ter užitkih teh okusov, ki jih takšno pitje nudi.

Da pa pridemo do tega, se je treba nekako izobraziti. Saj veste – niso vsa vina dobra in niso vsi proizvajalci carji. Obstajajo razni tečaji, ki skušajo zavest in poznavanje o vinih dvigniti na višji nivo. In potem „poznavalci“ že obvladujejo svoje najljubše in najboljše vinarje. Poznajo jih do obisti; od številke čevljev do njihovih žena in ljubic. In v večini primerov pri njih sploh niso bili. Le kako je to mogoče? Jah – vinarji pač pridejo k njim. Večkrat mesečno. Le zakaj bi potem hodili v Brda ali v Haloze ali še kam?

Slovenijo je tudi to pomlad (kot mnoge pomladi prej) zajela prava vinska norija. Vsak teden – bolj natančno vsak dan – je po nekaj degustacij, praznikov tega in onega, pokušin, tekmovanj in bog ve česa še. Na e-pošto naše redakcije tedensko pride toliko vabil na razne predstavitve, da kljub zavidljivemu številu sodelavcev preprosto ne moremo pokriti vseh. Resno.

Ker sam ne maram takšnih množičnih vinskih zborovanj, ki jim pravim tudi „pasje procesije“, se le redkokdaj odpravim ven. Če pa dobim veliko prošenj prijateljev, češ naj jih le pridem pogledat, pa grem. Oni dan sem šel popoldne najprej na kulinarično pokušino, ki ji je sledila otvoritev trgovine, kjer je za hrano skrbel znani gostinec, za vino pa znani vinar. Sledil je obisk znane gostilne, ki je takrat gostila svojih 20 (dvajset) hišnih vinarjev (vsi so osebno prišli in zastonj točili vina), zvečer pa še v mali luksuzni hotel, kjer je bila predstavitev vin iz tuje dežele. Uf, naporno, in prijetno tudi. Za en dan. A kaj, ko je bilo prihodnji dan spet nekaj. In potem spet.

Še London, ki je evropska vinska prestolnica, nima toliko vinskih dogodkov dnevno. Če pa so, so povabljeni res ekskluzivni posamezniki in tam se predstavlja ves svet. Pri nas gre v 99 % za predstavitve slovenskih vin. Pa še v večini primerov so na vse fešte povabljeni vsi, ki imajo čas in zanimanje za to. Vzklik: „Gremo za vinsko degustacijo!“ je vabilo na žurko! Tam bodo srečali nekaj vinarjev, ki so vedno in povsod. Danes v Ljubljani, ki postaja res prestolnica vina (iz enega vinskega festivala se je izleglo mnogo spodobnih mladičev), jutri na Ptuju, potem v Novem mestu. V jeseni se obeta nov, razširjen, še večji vinski sejem. Vmes pa ne-vem-koliko vinskih poti.

In zdaj k bistvu. Glede na to, koliko je teh prireditev, se sprašujem, če vinarji sploh vedo, koliko vina letno stočijo zastonj? Takole – za promocijo. Samo v Ljubljani ob nekaterih prireditvah obiskovalci plačajo simbolične zneske, v večini primerov pa so vinarji tisti veseljaki, ki na svoje stroške pridejo na neko veseljaško lokacijo, stočijo nekaj kartonov vina in se v upanju, da so naredili dobro promocijo svoje blagovne znamke, odpeljejo domov. Nihče od njih (z izjemo enega ali dveh) ne vodi evidence, koliko vina stočijo kar tako. Da ne govorim o vinih, ki jih stočijo na velikih evropskih sejmih, ki še vedno ne prinašajo konkretnih pogodb; bolj popularne so enkratne prodaje. Dobrodušni vinraji v veliki večini tudi doma ponujajo zastonjkarske pokušine. In ljudem se to zdi normalo, saj na koncu sprašujejo po posebnostih, ki jih itak vedno dobijo. Zastonj. In če jim vinar tega ne da, izpade škrtuh. Kdo je zdaj kriv – vinarji, ki so ljudi razvadili, ali ljudje, ki so navajeni vse dobiti zastonj?

Publika, ki na teh ljubljansko-slovenskih prireditvah hodi od stojnice do stojnice s kozarci v rokah, je v večini kar povsod enaka. Prednjačijo neki „wannabe“ vinski novinarji, ki delajo prej zmedo kot pa kaj drugega. In seveda ostali veseljaki, ki jim je fino spet videti prijatelja – vinarja, s katerim ni nazdravil že teden dni. Da pa bi od njega kupil karton ali vsaj steklenico? Dajte no – zakaj pa bi, če je taisti vinar vsak teden pod njegovim oknom in lahko njegova, z veliko truda pridelana vina, pije zastonj? Ali pa mu vinar nekaj steklenic pokloni? In potem se vinarji pritožujejo, da ne prodajajo dovolj dobro. Nič čudnega, če takšne količine dobesedno razdajo brez kakršnegakoli spoštovanja do svojega dela.

Sicer pa – vinar je prijazna žival za vsako gostilno. Če vinar pristane na vinsko promocijo, vina dobesedno podari gostilni. Toda jedi gostinec gostom ne podari. Jih pošteno zaračuna. In to je postalo že zelo normalno. Vinar ima od vsega tega le nekaj premorov med jedmi, ko lahko kaj pove o svoji kmetiji in vinih. In to je to. Baje se temu reče promocija.

Morda bi za začetek ustrezni organizatorji raznih vinskih prireditev naredili nekaj vinskemu koledarju podobnega, da bi se vinski zanesenjaki znali usmeriti na stvari, ki jih zanimajo. Morda bi lahko delovala kakšna spletna stran, kamor bi potem tisti „leteči promotorji“ vpisovali svoje dogodke, tako da jih res ne bi bilo po pet na dan. Tekom pisanja tega besedila sem dobil vabilo na pojutrišnjo predstavitev znanega slovenska vinarja v enem od ljubljanskih vinskih barov.

Takole na „short-notice“ tole res ne more iti. Ni resno. Predstavitev bo zvodenela in naključni obiskovalci bodo zastonj okušali odlična vina, o katerih pojma nimajo in jih niti ne zanimajo. Ampak če bo vinar tam le-tega točil zastonj, ga bomo pa ruknili, a ne?!

Brez komentarjev.

Odgovori