web analytics

Naš odnos do glasbe je enak odnosu do politike

DV_9_2015_600Ne samo jaz, tudi množica mojih prijateljev in znancev opažamo, da zelo veliko programskega časa na nacionalni televiziji posvetijo nastopom njihovega Big Banda. Res je, da gre za enega najstarejših in najboljših tovrstnih orkestrov v Evropi in fantje in dekleta morajo svoj obstoj in prejemanja plač upravičiti z delom, ki ga brez dvoma vrhunsko obvladajo. Po drugi strani pa se postavlja javno, skorajda „ljudsko vprašanje“ – ali je ta glasba še v trendu? Odgovor je seveda odločno negativen. In naprej – v večini primerov njihovih nastopov „ta n-tič“ reciklirajo klasične slovenske popevke iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih pojejo isti pevci kot takrat ali pa morda kateri mlajši, ker so prvotni izvajalci enostavno – pomrli – v glavnem kar od starosti. Ti akterji iz zlate dobe slovenskih popevk po tem obdobju niso naredili nič. Nada. Nothing.

In zato je njihova reinkarnacija na tovrstnih prireditvah prijazna tema za opravljanje v stilu: “A je še živ(a)? Ja, kako se je postaral/a in zredil/a?“ Gospa/gospod pride, na pol prazni dvorani odpoje hit do dva in spet izgine v neki vakuum, kjer bo čakal(a) do naslednjega podobnega projekta. In to je to. Gledanost teh oddaj je v prid starejši publiki. Ostala večina pa mirno in pasivno gelda dalje ali pa preklopi na drugi program in gledajo bebave resničnostne šove ali kakšne hollywoodske štance.

Res je, da je bila slovenska pop glasba pred petdesetimi in več leti v zenitu. Imeli smo odlične dirigente (Bojan Adamič, Jože Privšek) in takrat je bil tak glasbeni izraz „mainstream“. Potem so prišle pop rok skupine in glasba je šla naprej, usoda takšnih orkestrov pa je bila vedno bolj vprašljiva. Ampak tako nacionalka kot še vedno precej velik del slovenske javnosti tovrstne prireditve, razkošno in leporečno vodene, v večini pozitivno sprejema, saj jih vrne v čase lepega življenja, mladosti, veselja in tudi obilja, ki ga je zdaj vedno manj. Čeprav nekateri pravijo, da je televizija droga, bom moral tukaj to definicijo sprejeti in priznati, saj takšne prireditve ljudi lepo lobotomirajo in jim pozornost od aktualnih težav odvrnejo nekam drugam. Konec koncev pa je televizija zabava, kajne, in prav to je njen namen.

Po drugi strani pa se tukaj zelo izborno kaže pregovorni slovenski konservativizem. Če živi programsko vodstvo nacionalke v preteklosti, tja s stilom spravljajo tudi večino publike. Ampak potem se lahko vprašamo, ali po zlatem obdobju popevk v naslednjih desetletjih zares ni bilo glasbe in izvajalcev, ki bi bili vredni priredb svojih skladb na ta način? Zgodovina beleži in spremlja tudi to. In če določenega dela glasbe tukaj ni – ga za tovrstne poslušalce tudi nikoli ne bo. Kje so bendi in njihovi hiti, ki so nastajali v kovačnicah slovenskih kleti in štirideset let navduševali vse ljubitelje dobre glasbe po deželici pod Alpami: Jutro, Oko, Lačni Franz, De Gazelas, Pomaranča, Big Foot Mama, Siddharta, Šank rock, Videosex, Avtomobili in ne nazadnje tudi Martin Krpan; če jih naštejem samo nekaj. Nekateri od njih sicer še vedno nastopajo, ampak prav zaradi tega bi bili ti večeri „oziranja v preteklost“ še bolj zanimivi. Kdaj bo recimo Big Band odigral Od višine se zvrti ali Praslovana? Morda takrat, ko bodo člani teh zasedb že na „oni strani“? Verjetno – glavni vokal pa bo odpela vnukinja Elde Viler. Je pa res, da so za nacionalko takšne prirditve najbolj poceni, saj denarja za kaj drugega ni. In vse se lepo zloži skupaj.

In potem imam na drugi strani fenomen „leta nič“. To so namreč v Kambodži po umiku Američanov sredi sedemdesetih uvedli v črno oblečeni rablji diktatorja Pol Pota; rdeči Kmeri. Mestne in izobražene ljudi so nagnali na polja smrti (tam so pobili milijon in pol ljudi), da bi očistili misli ljudstva. Kdor je bil pismen, je bil mrtev. Ukinili so denar in dali dovoljenje za ubijanje otrokom, kajti bili so nepokvarjeni in nedolžni in so „že znali presoditi, koga je treba fentati“. Leto nič.

Ta fenomen pa se je po svoje zgodil tudi v slovenski glasbi sredi sedemdesetih, ko je mladež obnorel pank. Vedeti moramo, da je bil pank produkt nezadovoljene in nezaposlene angleške mladine delavskega razreda. Ti mulci z ogromno energije so šli lahko samo v vojsko ali v tovarno. Drugega ni bilo. „No future“ – kot so se drli Sex Pistols. Za seboj so potegnili še mnogo podobno mislečih in to gibanje se je (vsaj v svoji domovini) hitro navadilo na dobre zaslužke in preživeli so se celo naučili igrati dober rok. Slovenija pa je bila zatočišče panka še dobrih deset let po svetovnem mrku tega stila.

Samo zato, ker je nekaj medijskih manipulatorjev (z Igorjem Vidmarjem na čelu) iz tega naredilo odlično platformo za svoj biznis. Njegove oddaje Rock fronta na Radiu Študent so imele status božičnih večernic in mladež je njegove besede pila zelo resno. Tako resno, da je slovenski pank „zanikal“ obstoj česar koli pred pankom, ki je takrat pisal leto nič. Po tem „učenju“ je bil vsakdo, ki je poslušal ali (bognedaj) celo igral kakšno drugo glasbo, sovražnik sistema. Samo zato, da so manipulatorji dobro služili še daleč potem, ko panka ni bilo nikjer več. In slovenski pankerji v veliki večini niso bili otroci revnih proletarskih družin – to so bili mulci iz dobro stoječih družin srednjega razreda, in so se šli pank pa zato, ker je bilo to takrat moderno. No, bilo je nekaj izjem, predvsem pri vodilnem bendu – Pankrtih – kjer pa jih je večina imela lepa in bogata otroštva – se pravi, ni bilo razloga za upor, bilo se je pa fino upirati, ker je pač veliki mahinator na vrhu delal dober posel.In najhujše – v to je celo verjel! In ni treba ponavljati, da so se v prvem delu besedila omenjeni izvajalci tudi v tem primeru znašli zunaj seznamov predvajanja.

Ob nedavnem koncertu Patti Smith v Križankah je bilo v medijih moč zaslediti pisanje, da je njena glasba pank. Spet zavajanje publike in simpatiziranje z nečim, kar je bilo pred štiridesetimi leti „in“. Le kako, če je prvi album izdala leto prej v ZDA, ko se je pank pojavil v Londonu? In potem neki novinarji, ki se jim zdi fajn, da govorijo o panku kot o slovenski glasbeni zgodovini, iz nekega drugega vakuuma privlečejo znane „šestdesetletne pank teoretike“, ki večno pleteničijo o revoluciji v glasbi in družbi.

Zato se je treba vzpeti na še višji vrh in pogledati na svetovno sceno. Kdo še sploh polni stadione in odlično prodaja nosilce zvoka? Stari rokerski prdeži, proti katerim so pankerji sredi sedemdesetih zganjali revolucijo, ki še vedno znajo igrati in delati pesmi, in jih včasih predela tudi kakšen plesni orkester. Koliko pankerjev se je zbralo po letih nedelovanja? Kdo je posnel omembe vreden album zunaj trenutka panka?

Kot vedno pa tiha večina ni bila tega mnenja in je poslušala dobro glasbo, ki je ostala še danes. In zato je tiha večina slovenskega glasbenega poslušalstva kljub temu ohranila svojo pamet in posluša tisto, kar ji je všeč – in to ne glasbe izpred šestdesetih let in ne panka.

Pri politiki pa je težava v tem, da je izbira na videz večja, pravih ljudi s pravimi programi pa sploh ni; ne glede, od kod prihaja kdo. Predvsem pa ni tistih, ki bi znali igrati na inštrumente (kot jih znajo v Big Bandu – a nimajo novih skladb in se šlepajo na zimzelenih). Vedno več pa je pankerjev, ki ne znajo igrati inštrumentov in z mahinatorjem na vrhu ali brez njega zavajajo zmedeno poslušalstvo.

 

Tomaž Sršen, odgovorni urednik

Tags:

Brez komentarjev.

Odgovori