web analytics

Dežela pridnih ljudi

DV 62Že od majhnega smo, hote ali nehote prisluškujoč odraslim, doživljali neke vrste pranje možganov. Glavne teme so bile naša nesreča, ker smo pač skupaj z „južnjaki“ v nekdanji državi, ker seveda mi, pridni Slovenci, plačujemo za vse njih, ki samo lenarijo in nas zažirajo. „Bili bi lahko druga Švica,“ so se pridušali in preklinjali zlo usodo. Skupni imenovalec pa je bil, da smo pač neizmerno pridni, celo garaški. Občudovali smo strice ali sosede, ki so bili že od dveh popoldne doma in se zavihteli na novogradnjo, ker je pomagala vsa soseska, da so lahko na koncu na streho postavili smrečico. In seveda – imeti hiško je še vedno sen vsakega kolikor toliko tradicionalno nastrojenega Slovenca ali Slovenke. „Da smo na svojem“ – neodvisni od nikogar in gospodarji svojega parketa. Da ne govorim o tem, kako so mame pridno ribale tla, okopavale gredice za hišo in kuhale za razborito mladež. Vse to – ampak tisti dol, ta južni – pa so prežali na naše pridobitve.

Pa s(m)o bili res tako pridni? Po mojem samo delno. Predvsem v tistem delu, ki je obsegal čas po redni službi, po drugi ali tretji popoldne. Takrat so vsi delali kot za stavo. Sosedu je bilo treba pokazati lepo urejen vrtiček, na novo prepleskati ograjo in ob nedeljah zjutraj pred hišo ali blokom »glancati« avte, ki so v dno srca boleli vse tiste, ki tega pač niso imeli.

Kaj pa delo od šestih do dveh ali od sedmih do treh? V pisarnah se niso pretegnili – kavice, pa dnevno časopisje, pa potem malica in nekaj pretipkanih strani. No, povsod ni bilo tako, ampak v večini primerov je to držalo. Kaj pa neposredna proizvodnja, v tovarni? Najprej jutranji „kapsl“, pa čakanje na malico in potem čakanje na odhod domov. Konec koncev so morali priti spočiti, da so sosedu popoldne pomagali graditi hišo, on pa pozneje njim. Tudi tale parodija ne velja za vse, vendar je bil to kar pogost pojav.

Najbolj so delali tisti, ki smo jih gledali zviška. „Ta južni“. Mujoti. Tisti, ki so res sem prišli garat, da so prehranili svoje družine in dol postavili neometane bajte. Ja, tiste, ki so jih v devetdesetih Srbi razstrelili, lastnike pa pregnali ali pobili. Drugo so pokradli.

Nam je bilo lažje, saj smo hiše postavljali doma in se skladno s klasično sociološko podobo vseh družb, kjer nižje plačana in kvalificirana dela opravljajo priseljenci, obnašali kot gospodarji. Gospodarji pa po navadi ne delajo fizično oziroma delajo manj. Delajo »neumazane« posle. Otroke pošiljajo v šole, pa naj stane, kar hoče. Najmanj fakulteto mora imeti otrok, pa tudi, če mu ni mar za študij. In naša družba je to omogočala in še omogoča.

Zadnje evropske statistike kažejo, da se pri nas še vedno največ mladih po srednjih šolah vpiše na univerzo. Kakovost študija je vedno slabša in vedno več jih tudi (žal) doštudira. Magistrira. Doktorira. In ko/če dobijo službe (govorim seveda o državnih jaslih), potem sedijo na nekih inštitutih, prelagajo papirje in jasno – glede na izobrazbo – dobivajo vrhunske plače. Vse to na rovaš davkoplačevalcev, ki skušajo nekaj ustvariti in preživeti.

Vsakič, ko se z avtom vozim po ulicah ali obvoznici naše prestolnice od 14. ure dalje, se zdi, da so vsi že na poti domov. Resno. Gneče so nepopisne tja do 18. ure ali še dlje. Če pa se zjutraj kam peljem pred 6. uro zjutraj, gneče ni. Res, zanimiv fenomen. Če imamo „kao“ osemurni delavnik, bi moralo biti na cestah ob šestih zjutraj vsaj toliko ljudi kot ob dveh popoldne! Pa jih ni. Še hujše je ob petkih, ko se gneče začnejo ob enih popoldne. Vsi drvijo domov ali po nakupih in ne mi govoriti, da so bili tisti dan osem ur v službi. Niso bili. Res je, da so delali več kot je to bila navada v socializmu, ki ga zdaj vsi črtijo, ampak bili so tudi na kavicah, malicah, pogovorih in imeli so čas prebrati časopise ali se pogovarjati po Facebooku. Je pa res, da se spomladi, poleti in jeseni ob petkih večina Ljubljančanov odpravi na morje za dva dneva in mesto prepustijo turistom. Vsi ti ljudje so večinoma takšni in drugačni uradniki s hudo fleksibilnim delovnim časom in minimalnim delovnim izkoristkom.

Vem, da je nezaposlenih precej ljudi, ampak Ljubljana dopoldne kaže polne barčke, kafiče in lokalčke. Vse to je polno pridnih ljudi, ki v glavnem kar dobro živijo. Nisem zavisten, ampak če bi bili res tako na psu, ne bi imeli denarja toliko ur posedati po lokalih in zraven preklinjati nepravičen sistem, ki jim ne omogoča boljše eksistence.

Ne glede na vse pa je vedno več takšnih, ki se z nostalgijo spominjajo rajnke Jugoslavije. Predvsem in samo glede idej o uravnilovki (bognedaj, da bi nekdo imel 10-krat višjo plačo od snažilke), socialnih podporah, sindikalnih ozimnicah, zastonj ogrevanju, vodi in elektriki. Da o zdravstvu in šolanju ne govorimo, saj s(m) v tem zrasli. Vsi smo doživeli šok, ko smo pred dvema desetletjema ugotovili, da je treba kar pošteno pljuniti v roke, če si hočemo kaj privoščiti. Ampak smo se privadili in nekako vozimo. Ampak nekateri niso dojeli, da so se stvari drastično spremenile.

Tisti, ki jokajo za rajnko Jugo, pa živijo perfektno življenje. V toploti svojih foteljev cele dneve preživijo na Facebooku in drugih družbenih omrežjih, se pritožujejo glede krivic in – v glavnem – ne delajo nič. In to je nova pasma družbenih zajedavcev, ki slišijo na ime »foteljski« ali »salonski« revolucionarji. Da bi delali oziroma šli v službo? Dajte no, mi pa ne. Saj bodo delali Sirci ali Iračani, če bodo sploh hoteli ostati pri nas. Če ne oni, pa spet Mujoti.

Jugoslavije, ki bi se sesula z vojnami ali brez, saj je temeljila na kupovanju zadovoljstva prebivalcev s tujimi krediti, ne bo nikoli več. Ene stvari so pač enkratne in naj takšne v našem spominu tudi ostanejo. Realne pa niso in nekdanja država je bila ena velika, prijetna iluzija, kjer smo si tudi lahko domišljali, kako boljši smo od drugih.

Od pridnega Slovenca, kateremu je njega dni skupina Agropop posvetila enega njihovih največjih hitov; Samo milijon nas je ni ostalo bogvekaj: smo pridni, majhni in pošteni … Ostala je zgolj in samo majhnost.

 

Tags:

Brez komentarjev.

Odgovori