web analytics

Marko Brecelj – Cocktail (1974)

 

Hm, je pa res, da se včasih ob pisanju tekstov teh legendarnih albumov počutim kot razvpiti Broj jedan iz serije Alan Ford, ki je po navadi pred pripovedjo svojih opusov članom skupine povedal: “Res je, da sem star, ampak poslušajte mojo zgodbo …“ Ampak za začetek pisanja tega besedila sem se spomnil ravno ene takšne dogodivščine, ki se mi je zgodila spomladi leta 1974. Nadobudni mladec in ljubitelj glasbe sem skušal v takratni sušni medijski sceni vedno najti kaj glasbeno zanimivega. Jasno, glavni dobitki so po navadi prišli s prvega ali drugega avstrijskega televizijskega programa, ko so prenašali nemške koncerte znanih bendov v oddajah Rockpalast, ki jih je takrat še vodil Thomas Gottschalk, danes pa dela reklamo za bombone Haribo. Te oddaje so bile revolucionarne, še posebej za nas v Jugoslaviji, ki smo imeli precej omejen dostop do tuje muzike.

Cocktail - ovitek albuma Marka Breclja/ izvorno ime datoteke: cocktail.JPG

Cocktail – ovitek albuma Marka Breclja/ izvorno ime datoteke: cocktail.JPG

In tako nekega večera zdolgočaseno gledam televizijo. Na sporedu je Mladinski festival v Subotici, kjer se je predstavljala manj znana podoba jugoslovanske kvazi-alternativne glasbe. Pa brez skrbi, partija oziroma partijski mladinci so imeli vse pod kontrolo, zato razen majcenih provokacij oziroma njihovih poskusov človek ni imel priložnosti videti česa drugega. In potem – naenkrat – po odru hodi nekdo, ki mu je ime Marko Brecelj in poje neki ultra-bizaren komad s še bolj nenavadnim besedilom. „Duša in jaz, žvižgava rakom,“ se razlega iz črno-belega televizorja in me naenkrat dvigne iz fotelja, kjer odprtih ust spremljam izvedbo do konca. Oddaja mi hipno postane izredno zanimiva in še bolj sem presenečen, ko na koncu slišim, da je Duša in jaz zmagala. Brecelj gre na oder in jo ob spremljavi orkestra še enkrat zapoje. Telefon zvoni. Dvignem slušalko in na drugi je moj prijatelj, ki me očitno precej razburjen sprašuje:“A si slišal ta komad? A ni super? A greva v ponedeljek kupit ploščo?“

Ker nismo imeli veliko denarja, smo plošče kupovali grupno in „lastniki“ smo bili vsi. Plošča je nekaj časa (po tri dni) potovala od enega do drugega in na koncu končala v zbirki tistega, ki mu je bila najbolj všeč. Demokratično. Pri albumu Cocktail, na katerem je bila ta skladba, pa smo imeli problem. Vsak je hotel imeti ploščo. Še dobro, da smo si pomagali s kasetami in jih potem gonili, dokler nismo strgali traku. Skladbe smo znali na pamet in še vedno jih znam! Bravo jaz!

Ta plošča je bila očitno mladim v Jugi tako všeč, da je pozneje dobila nagrado Sedem sekretarjev SKOJ-a, kar je veljalo za veliko čast!

 

Več v novi številki revije Dolce Vita!

Tags:

Brez komentarjev.

Odgovori