web analytics

Vipavska dolina – po dolgem in počez

 

EuroCup Union OlimpijaVipavska, kot ji pravijo domorodci, je verjetno prva slovenska eno-gastronomska regija. Že vidim, kako nekateri skačete v zrak in se zaklinjate na neke druge, sicer odlične okoliše, ampak vseeno. Če gledamo vina, morda številčno ni toliko prvokategornikov kot kje drugje, toda tisti, ki so v tej kategoriji, so edinstveni. Če gledamo kulinariko – tukaj domujejo nekatere od najboljših restavracij v Sloveniji. Če se vozimo po oddaljenih poteh in gričevjih, odkrijemo veliko število odličnih turističnih kmetij z izvirno kulinariko. In ne nazadnje – tako v mestih kot na podeželju, ima radovedni popotnik kaj videti – tako naravne lepote kot zgodovinsko-umetniške znamenitosti. Vsekakor je potepanje po tej dolini večplastna dogodivščina!

 

 

 

Vipavska dolina – osebna izkaznica

Površina vinogradov:                                    2.249 ha

Število vinogradnikov:                                  1.908 (približno vsak dvajseti vino tudi stekleniči)

Povp. velikost vinogradniške kmetije:       1,18 ha

Posebno znana je tudi vipavska kulinarika, saj so že dobrih sto let imeli odlične samostanske kuharske šole, ki so jih vodile nune. Zelo veliko danes uspešnih gostincev je posredno (od mam in tet) občutilo množico teh vplivov in to je eden od glavnih razlogov, da je kulinarika te doline lahko še vedno zelo tradicionalna, z znanjem kuharskih mojstrov, pa tudi revolucionarna.

Po drugi (vinski) strani imamo danes v Vipavski dolini edine tri res avtohtone slovenske vinske sorte. Zelen, pinela in klarnica so tri redke sorte, ki so nekako preživele veliko vinsko kugo s konca devetnajstega stoletja – trtno uš, ki je pomorila veliko večino vinogradov v Evropi. Vedeti moramo, da so se vipavski vinogradniki leta 1892 združili v prvo zadrugo na naših tleh (čeprav smo bili takrat še del habsburškega cesarstva) in kot zadruga so takrat z Dunaja dobili “recepte“, kako se tej bolezni izogniti oziroma ohraniti trte. Seveda tukaj rasteta tako rebula kot tokaj/sauvignonase/zeleni sauvignon/jakot, vendar lahko pri teh dveh govorimo zgolj o regionalni avtohtonosti, saj ju gojijo tudi furlanski vinogradniki. Tekom epidemije trtne uši je bilo v Sloveniji najhuje prizadeto Bizeljsko, v tistih časih prvi slovenski vinorodni okoliš. Katastrofa je bila tako huda, da se je večina vinogradnikov kar odselila in okoliš si (razen redkih izjem) še danes ni opomogel. Tam so imeli tudi veliko avtohtonih vinskih sort, od katerih pa nobena ni preživela. Zato so zgoraj omenjene tri vipavske bele sorte edine res prave in avtohtone v državi. Pri rdečih sortah je tukaj novo domovino našla barbera, ki sicer izvorno prihaja iz italijanskega Piemonta. Tekom desetletij pridelovanja na tem ozemlju je sorta precej spremenila svoje lastnosti in je zdaj precej drugačna od originala. Jasno – svežine in taninov ji ne manjka.

Tomaž KavčičNajbolj znan avtor jedi in promotor Vipavske doline na krožnikih je brez dvoma Tomaž Kavčič, ki kraljuje na dvorcu Zemono, kjer je svojo gostilno Pri Lojzetu poslal v orbito. Duhovito in zelo domiselno je skombiniral tradicionalne vipavske materiale in recepte z novimi svetovnimi tehnikami in skreiral nekaj novega, kar spet navdihuje mnoge mlajše slovenske chefe.

“Kuhanja sem se posredno naučil od moje stare mame, ki je obiskovala staro samostansko kuharsko šolo in ona je teh osnov naučila mojo mamo Katjo. No, tudi jaz sem bil najprej učenec svoje mame in šele kasneje sem začel gledati preko meje.“ Sicer pa ste o Tomažu in restavraciji dvorec Zemono lahko več prebrali v ekskluzivnem intervjuju, ki je bil objavljen v aprilski številki naše revije.

Odličen kuhar, ki se je najprej kalil na dvorcu Zemono (še preden se je tja preselil Tomaž Kavčič), je nedvomno Matej Tomažič, prva kuhalnica gostilne Majerija na Slapu pri Vipavi. Kot pravi Vipavec se je kuhariji zapisal že kot otrok, saj je bila njegova nona kuharica in je vipavske tradicionalne jedi spoznal do obisti. Po delu na dvorcu Zemono je kuhal pri Jošku Sirku (La Subida) in kar dvajset let poučeval mlade kuharje na srednji gostinski šoli v Trstu! Je tudi velik prijatelj Valterja Kramarja in Ane Roš in je bilo kar nekaj krožnikov, ki ste jih lahko okušali v obeh gostilnah, plod njihovega skupnega dela. Osnova kulinarike gostilne Majerija je njihov zeliščni vrt, ki sta ga Matej in Nataša vzpostavila že nekaj let prej, kot je bila Majerija odprta. Kupila sta staro vaško hišo na robu Slapa in jo preuredila, dodala sta tudi dvoposteljne sobe, ki so pod zemljo! Razlog za to nenavadno lokacijo je profan – ker je hiša sama zgodovinski spomenik, jim niso dovolili narediti prizidka za sobe, česar tudi sama nista hotela, saj sta želela ohraniti pristnost stare kmečke domačije. Vse sobe so pod zemljo, vendar imajo okna – na stropu! Kot vsa okna, tudi ta lahko po mili volji odpirate in zapirate s pomočjo daljinskega upravljavca, same sobe pa so na ta način dosti bolj ekološke in niso energetsko potratne.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Nataša in Matej Tomažič iz Majerije

Restavracija je zaradi originalnih Matejevih kreacij ena izmed najbolj razprodanih v vsej Vipavski dolini, saj so tudi cene zelo zmerne.

 

Več v novi številki revije Dolce Vita! 

Tags:

Brez komentarjev.

Odgovori